SPOZNALI SMO SOSEDE IZ LOKAVCA

V vabilu na 2. novoletni pohod SPOZNAJMO SOSEDA, ki smo ga organizirale krajevne skupnosti Cesta, Vipavski Križ, Dobravlje in Skrilje, smo zapisali, da bomo letos obiskali krajevno skupnost Lokavec, kjer nam bodo pokazali veliko zanimivih stvari, in prepričan sem, da bi vsak udeleženec pohoda lahko povedal, da besede z vabila niso bile prazna obljuba.
Kljub precej slabemu vremenu se nas je v nedeljo, 9. januarja, ob predvideni uri zbralo okrog 50, vremenskim razmeram primerno opremljenih pohodnikov. Dobro razpoloženi, smo popili topel čaj z dodatki in nato krenili po lokalni cesti proti Lokavcu. Prvi postanek smo imeli ob križišču poti v zaselek Kompari, kjer nas je uradno sprejel in nagovoril gospod Stojan Stopar, »župan« Lokavca, takoj zatem pa je besedo povzel naš strokovni gostitelj in vodič, gospod Boris Blažko, predsednik društva DOLI, ki nas je na kratko seznanil z osnovnimi podatki o Lokavcu in nas uvedel v potovanje skozi zgodovino kraja.


Med hojo, posebej pa ob postankih, so nas gospod Blažko s pomočjo slikovitih predavanj, domačini pa s praktičnimi prikazi seznanili s številnimi zanimivostmi kraja.

Po predstavitvi lokavškega katastra ob dvorani Edmunda Čibeja smo prečkali blatno lokavško polje in prišli do vzhodne meje kraja, od koder smo se povzpeli k izviru Hublja. Sledil je obisk zaselka Čohi, kjer smo najprej izvedeli, da so na tamkajšnjem pobočju bratje Bavčar že pred stopetdesetimi leti izvedli pionirske polete s preprostim »letalom«, nato pa smo se ob okrepčilu seznanili s prikazom žganjekuhe in poskusili odlično domače žganje iz hrušk »batištovk«. Od Čohov smo se spustili do opuščene Bavčarjeve tovarne bakrenih kotlov, kjer smo dobesedno začutili duh preteklosti in se zamislili nad mačehovskim odnosom države do tako dragocenih ostankov naše zgodovine.

Od tam smo se napotili v zaselek Na brodu in nato po nekdanji »ruji« ter po prečkanju potoka Lokavšček prišli do stare žage v zaselku Slokarji. Sledil je postanek pred rojstno hišo Edmunda Čibeja, kjer smo izvedeli marsikaj zanimivega o tem možu in nekatera dejstva o Josefu Resslu, med drugim tudi zgodovino gradnje ceste na Goro, ki jo je sprojektiral, ter o njegovih številnih patentih in izumih, ki jih je ustvaril v svojem življenju.
Od Slokarjev smo se zatem po cesti sprehodili do zaselka Kuši, kjer smo si ogledali Kovaški muzej Mihaela Kussa, brata Stane in Janez Kovač pa sta nam v živo prikazala postopek kovanja ograje in motik. Polni vtisov o razbeljenem železu, moči kovaškega kladiva in spretnosti bratov Kovač smo se nato napotili v zaselek Brith, kjer nam je gospod Blažko predstavil staro središče vasi in povedal nekaj o zgodovini stare in nove lokavške cerkve. Po kratkem okrepčilu in prikazu tiskovin o zgodovini Lokavca smo se mimo stare opuščene fužine in zaselka Kompari, kjer smo lahko spoznali arhitekturo strnjene delavske ulice, po cesti sprehodili do Ceste, na izhodišče naše poti.
Za zaključek smo v prijetnem vzdušju pojedli testenine, ki jih je pripravila kuharska ekipa Kulturno športnega društva Vrnivec – Cesta. Tam smo obenem požigosali pohodne dnevnike in strnili vtise o prehojeni poti.
Ob spoznanju vsega zgodovinskega bogastva, ki se skriva v zaselkih Lokavca, se mi zdi pomembno, da vsem ljubiteljem slovenske kulturne in tehnološke dediščine svetujem, da se oktobra 2011 udeležijo naslednjega Pohoda po zaselkih Lokavca, ki ga v okviru Lokavških kulturnih dni pripravlja društvo DOLI; za začetek naslednjega leta pa seveda velja vabilo na 3. novoletni pohod Spoznajmo soseda, kjer bomo skupaj nadaljevali spoznavanje naše okolice.

Egon Stopar