Lokavec

Vas Lokavec je razpotegnjena pod robom Trnovske planote in pod vznožjem mogočnega Čavna, ki bdi nad vasjo in je s svojo čokatostjo viden daleč po Vipavski dolini. Lokavec se kot preproga razprostira pod tem mogočnim masivom in je s svojo nekaj kilometrsko dolžino in večjim številom majhnih zaselkov nekakšen mejnik pred vstopom v drugi svet, svet predalpskega gorstva in Trnovske planote.


Če se obiskovalec razgleduje po vasi, na prvi pogled ne bo ugotovil nič posebnega, nič takšnega, kar bi v njem porodilo misel, da se je v tem kraju nekaj v zgodovini dogajalo, kar je pomembno tudi za širšo okolico in ljudi, vendar z malo pazljivosti, zanimanja in poznavanja kraja bi kmalu ugotovil, da je v Lokavcu zgodovina pustila svoj pečat, kot ga je tudi ta vas v zgodovini. Nič posebnega, nič tako velikega in revolucionarnega, vendar s svojo industrijo in obrtjo ter bližino Trnovskega gozda je vas skupaj z trgom Ajdovščino oblikovala močno industrijsko središče zgornje Vipavske doline. Naj omenimo žage, mline, stope, furmanstvo, gozdarstvo, delavnico za izdelovanje žag, mlinov in vodnih koles ter celo vrsto malih obrtnikov, ki so s svojim delom dajali vasi vse potrebno.

Posebno mesto pa si, poleg furmanstva, ki je v zadnjih dvesto letih zaznamovalo kraj, zasluži najstarejša obrt Lokavca - kovaštvo. Začetki te obrti segajo precej daleč nazaj v zgodovino, verjetno še pred prihod starih Rimljanov v naše kraje. Prvi, ki je opozoril na to, je bil pokojni Viktor Batagel, kmet na Kovačevšu, ko je ob kopanju vinograda večkrat naletel na delčke keramike in kovinske predmete, katere hrani Goriški muzej. V šesdesetih letih so arheologi raziskovali ta predel in našli precej zanimivih stvari. Drugič je Goriški muzej izkopaval na tem območju v začetku osemdesetih let in takrat je arheološka ekipa v sestavi: vodja izkopavanj arheolog dr. Drago Svoljšak, arheologinja Beatriče Žbona Trkman, študent arheologije Jernej Zavrtanik in oblikovalec risar Boris Blažko, nad Kovačevšem našla dve okrogli vdolbini, kateri sta nakazovali na neke vrste peči za taljenje rude. Arheolog Drago Svoljšak je kasneje to tudi objavil v zborniku Goriškega muzeja GORIŠKI LETNIK. Že samo ime kraja KOVAČEVŠE, pa tudi bližnji zaselek KOVAČI, dajo človeku misliti o tem, naj omenim tudi izročilo ljudi o rudniku, iz katerega naj bi staroselci izkopavali rudo in to nedaleč od kraja arheoloških izkopavanj. Da bi to trditev tudi potrdili, bi morali arheologi in drugi strokovnjaki raziskati in nadaljevati z delom. Mogoče je v starem izročilu, da se iz potoka, ki teče mimo tako imenovanega rudnika, ne sme piti preveč vode, ker je nezdrava, pa tudi zanimivi rjavi madeži, ki se opazijo na skalah, dajo misliti.Orodje, orožje in predmeti za vsakdanjo rabo, so v zgodovini skoraj zmeraj bili iz kovine ali pa je bila kovina njihov sestavni del, tako da je z leti in iznajdbami novih ali izboljšanih orodij in kovinskih predmetov kovaška obrt samo pridobivala in se razvijal , z njo pa tudi kovaške delavnice ali kovačije in fužine.


Iz preprostih kovaških delavnic so se konec 18. in v začetku 19. stoletja pričele v Lokavcu razvijati fužine z več delavci in tudi vajenci, naj omenim Bavčerjevo fužino, v kateri so talili, ulivali in kovali bakrene izdelke, največ bakrene kotle za gospodinjstva pa tudi za gospodarsko dejavnost. Druga fužina je bila v zaselku Kompari, katera pa je skozi svojo zgodovino menjala več gospodarjev, zadnji pa je bila družina Del fabbro. Družina se je v prejšnem stoletju priselila v Lokavec iz Furlanije. Ta fužina je obratovala do nedavnega, v njej pa so izdelovali kmetijsko orodje. V prejšnem režimu je bila podržavljena in kot taka je izšolala še zadnjo generacijo pravih, še starih kovačev, ki so znali vihtet kladivo in poznali temperaturo železa na oko. Potomec zadnjih lastnikov, Srečo Del fabbro, pa je po izučitvi kovaškega poklica odprl lastno delavnico, kasneje je postala majhno podjetje, ki zaposluje več kovačev in obratuje še dane. Kot posebnost in danes spomenik so Schleglove fužine pri izviru Hublja, kjer so iz bakrene rude kovali kotle in imeli tudi valjarno za železo na vodni pogon. Vso to transmisijo v fužinah so poganjala vodna kolesa z več metrskim premerom. Več o zgodovini fužin nam je zapustil nadučitelj EDMUND ČIBEJ, Lokavčan, ki je v svojih zapiskih obdelal tudi to in zato jih v nadaljevanju tudi objavljam.


Edmund Čibej je v svojih spisih navajal podatke povzete večji del po ustnem izročilu, tako da jih je treba jemati z rezervo, kajti vsak pripovedovalec je o preteklih časih slišal od svojih prednikov in tako se mnogo podatkov spremeni ali narobe pripoveduje, pripovedovalec si tudi po svoje predstavlja že šlišano in tako tudi pripoveduje naprej.


Poleg fužin so v Lokavcu delovali tudi posamezni kovači, ki so v svojih delavnicah delali sami ali z enim ali dvema vajencema. Ti vajenci ali grzoni so bili v večini v sorodstvu s kovačem, tako so se izučili obrti v domači hiši. Delo, ki so ga opravljali ti mojstri, je bilo raznoliko in ni bilo vezano na neko proizvodnjo določenega izdelka. Popravilo in okovavanje vozov, izdelava in popravilo poljedelskega orodja, izdelava okenskih okvirjev ali garter iz kovanih palic in še mnogo takih podobnih izdelkov. Kot posebno in zelo natančno delo pa je bilo podkovanje vprežne živine, konjev in volov. Za to delo ni bil vsak kovač dober, lahko je bil mojster za izdelavo orodja ali vrtne ograje, vendar strah ali slaba izkušnja pri živali mu je lahko pobrala vsakodnevni zaslužek, kajti vprežne živine je bilo v Lokavcu mnogo in zaradi težkega furmanskega dela je bilo podkovavanje vsakodnevno opravilo pri podkovskih kovačih. Poleg tega je moral tovrstni mojster poznati tudi sestavo konjskega kopita in volovskega parklja, to znanje pa je pridobil že pri uku in kot mojster je kovač poznal tudi veterinarski poklic, tako da je poleg kovaštva opravljal spodrezovanje parkljev, vodil porod pri živini, zdravil razne bolezni pri živalih. Marsikateri kovač pa je tudi zaradi poznavanja »medičine« bil edini zobozdravnik za ljudi na vasi. Zob je po navadi privezal z nitjo in ga izruval, s tem posegom si je zašlužil kvartin vina, vaščana pa je rešil bolečin. Pri marsikaterem kovaču tudi striženje in britje ni bilo nič nenavadnega. Zadnji, ki ga v Lokavcu še pomnimo je bil Maksimiljan Kovač, ki je še v 60-ih letih podkovaval vprežno žival.

Kot primer novejših kovačev naj omenim brata Černigoj . Poklica sta se izučila v fužini Čaven, kot se je imenovala podržavljena fužina Del fabbro, nato pa sta odprla svojo kovačijo in izdelovala razno orodje, bakrene kotle za kuhinjo in žganjekuho. V sedanjem času pa sta svojo kovačijo ohranila v delovnem stanju in jo gostom predstavljata kot muzej kovaštva. "Pravih kovačev ni več", bi dejali stari ljudje. Poklic je danes razdeljen na mnogo obrti: kovinarji, kovinostrugarji, rezkalci, varilci, železokrivci, krovci, avtomehaniki... Ročne spretnosti so zamenjali stroji za valjanje pločevine, vodni pogon elektrika, vodne norce so zamenjali federhamerji in stiskalnice, pnevmatske preše z enkratnim pritiskom izoblikujejo orodje. Nakovalo je še samo kot okras delavnice.



Delo Lokavških kovačev pa ostaja , marsikatera hiša, ne samo v Lokavcu, tudi po Sloveniji, Italiji in Avstrji, ima orodje skovano v lokavški kovačiji, prav tako je otrok zrastel v moža ali žensko ob polenti kuhani v lokavškem kotlu.


Da so lokavški kovači doprinesli nekaj v zgodovino opisuje tudi S. Sitar, ko omenja brate Bavčar iz Lokavca, lastnike fužine, kako so konec prejšnega stoletja izdelali » krilo« in z njim poskušali leteti. Ali je let uspel, se ne ve, ker so poskus izvedli, ko so bili vsi ljudje pri maši, tako da je bilo takrat očividcev zelo malo, kar jih je bilo, pa so bili že pokojni, ko je avtor o njih poizvedoval. Kot podatek in zgodovinsko dejstvo pa ostaja, da je to prva tovrstna priprava narejena na Slovenskem. Brata Černigoj sta z umetniškim kovanjem marsikje pustila svoj pečat, mnogo balkonov krasi njuna ograja, njuno delo krasi tudi notranjost Perle v Novi Gorici. Kovala sta tudi za kupce po Sloveniji in tujini. Toda ne samo delo, tudi znanje je odšlo v svet, eden takih je tudi Anton Žigon, ki je v začetku 70-ih let odšel za kruhom v tujino in se zaposlil v tovarni Schulcher v Švici kot kovač izučen v fužini Čaven. S pridnim delom je postal delovodja in danes marsikatera prekooceanska ladja plove z motorjem, kateri je bil vlit pod njegovim nadzorom.


O kovaškem poklicu in delu v Lokavcu je mnogo še neznanega, zato sta ta časopis in razstava prvi korak , da se pokaže in zapiše tisto, kar je ohranjeno v živi besedi, predmetih in na papirju.

Plaz Stogovce

Plaz Stogovce je poškodoval skoraj kilometer dolg odsek državne ceste Lokavec-Predmeja, tako da je cesta za promet neprevozna. Gibanje na območju plazu je občinski štab CZ Ajdovščina prepovedalo, saj je lahko smrtno nevarno, ker se ob drsenju na tem območju prožijo številne skale, podira se tudi drevje.



V občinskem štabu CZ se bojijo, da bi plaz zajezil strugo potoka Lokavšček. Za plazom bi tako nastalo jezero, ki bi bilo v primeru, da se ta zapora poruši, lahko nevarno za prebivalce zaselka Slokarji. Zato bo eno prvih intervencijskih del namenjeno temu, da bodo zagotovili nemoten pretok potoka Lokavšček.

Kaj bo z državno cesto med Lokavcem in Predmejo, zaenkrat ni znano, saj bi bila obnova tega dela ceste po prvih ocenah vredna kar 5,5 milijona evrov. Po besedah Igorja Benka pa bi morali cesto narediti drugje, saj je to območje od nekdaj plazilo in tudi v prihodnje ni pričakovati, da bi se kaj spremenilo.

Napovednik

Trenutno ni novih objav

Zadnje novice

V Sklopu društva za oživiljanje Lokavškega izročila je nastala nova spletna stran z imenom Lokavški občasnik. Na teh straneh bodo objavljene novice iz Lokavca.

Vabljeni vsi ki imate novinarsko žilico ali samo kakšno zanimivo novico, da nam jo posredujete. Z veseljem jo objavimo.